​Skozi proces evolucije so naša telesa razvila pameten način pretvorbe goriva iz hrane v energijo za naše celice. Skozi skoraj celotno človeško zgodovino je bila glukoza – glavni vir energije za celice  - težko in redko dostopna. Zato so naša telesa razvila načine za shranjevanje in pretvorbo drugih snovi v glukozo.  Telo lahko proizvaja glukozo iz maščob ali beljakovin skozi proces glukoneogeneze, kar pa zahteva več energije kot pretvorba iz škrobov ali sladkorja.
 
Proces sprejemnja glukoze v celice zahteva sodelovanje hormona inzulina, ki ga proizvaja trebušna slinavka. Inzulin je ena najpomembnejših bioloških snovi za celični metabolizem. Njegova naloga je pripeljati glukozo iz krvnega obtoka v mišično, maščobno ali jetrno tkivo, kjer se lahko porabi kot gorivo. Zdrave celice so zelo občutljive na inzulin.
 
Težava nastane, ko so celice neprestano izpostavljene visokim ravnem inzulina, ki je posledica prekomernega vnašanja glukoze (večinoma zaradi prekomernega uživanja procesirane hrane, polne rafiniranega sladkorja). Celice se prilagodijo tako, da znanjšajo število receptorjev za inzulin in razvijejo odpornost na inzulin, kar jim omogoča, da ignorirjao inzulin v krvi in tako ne posrkajo glukoze iz krvi.
 
Trebušna slinavka reagira tako, da proizvede še več inzulina. Vedno večja koncentracija inzulina v krvi je potrebna, da bi se celice odzvale in sprejele glukozo. Ciklična težava lahko kulminira v sladkorno bolezen tipa 2. Ljudje s to boleznijo imajo visoko raven sladkorja v krvi, saj ga ne morejo transportirati v celice, kjer se lahko varno shrani kot zaloga energije. Povišan sladkor v krvi povzroča množico težav kot so slepota, vnetja, poškodbe živčevja, srčne bolezni in Alzheimerjev sindrom.
 
Inzulin je anabolični hormon, ki pospešuje rast, tvorbo in nalaganje maščob,  in spodbuja vnetne procese. Vpliva tudi na druge hormone in ruši hormonsko ravnovesje.  To še dodatno potiska telo v nezdrave in kaotične vzorce delovanja in hromi njegovo zmožnost povrniti normalen metabolizem.
 
Genetika ima zagotovo vpliv na to, ali bo oseba zbolela za sladkorno boleznijo in na kateri točki se bolezen sproži, ko celice ne morejo več tolerirati bombardiranja z glukozo. Naj omenimo še, da je sladkorna bolezen tipa 1 avtoimunska motnja, ki obsega le 5% vseh primerov diabetesa. Osebe s to boleznijo proizvajajo zelo malo inzulina, ker imunski sistemna napada celice v trebušni slinavki, ki inzulin proizvajajo. Zato je potrebno dnevno vbrizgavanje inzulina v kri. Za razliko od tipa 2, ki je običajno diagnosticiran pri odraslih,  se tio 1 običajno pojavlja pri otrocih in najstnikih.  Tip 2 je ozdravljiv s spremembo prehranskih navad in načina življenja, tip 1 pa je žal neozdravljiv. Vedno več je trditev, da imajo poleg genetike na sprožitev diabetesa tipa 1 velik vpliv tudi okoljski dejavniki.
 
Z zdravim prehranjevanjem in z vzgojo otrok v tej smeri lahko preprečimo veliko gorja sebi in svojim najbližjim.
 
Iz knjige Grain Brain, Davida Perlmutterja
 
 

​S pojmom vnetja smo vsi v grobem seznanjeni: rdečica, ki se pojavi ob piku žuželke ali kronična bolečina v artrtitičnem sklepu. Večinoma razumemo, da se telo, ki je pod stresom odzove z zatekanjem in bolečino, tipičnimi znaki vnetnega procesa. Vnetje pa ima tudi pozitivno plat. Je pokazatelj, da se telo poskuša zaščititi pred nečem, za kar verjame, da mu lahko škodi.
 
Do težav pa pride, ko vnetje uide nadzoru. Če vnetje traja predolgo, se razširi po vsem telesu in povzroča nastanek snovi, ki so strupene za naše celice. Funkcija celic upada in sčasoma celice popolnoma propadejo.  Take oblike dolgotrajnega in prepogosto neodkritega vnetja se nekontrolirano širijo v zahodni družbi in so poglavitni vzrok smrtnosti povezane z boleznimi srca in ožilja, rakom, diabetesom, Alzheimerjevo boleznijo in drugimi kroničnimi boleznimi. Tako lahko razumemo delovanje aspirina, ki poleg redčenja krvi deluje predvsem na zmanjšanje vnetja in s tem zmanjšanje tveganja srčnih in možganskih kapi.
 
V novejšem času se vedno več govori o povezavi med vnetjem in Alzheimerjevo boleznijo, Že v 90ih so določene študije pokazale 40% zmanjšanje tveganja za Alzheimerjevo bolezen pri osebah, ki so dve ali več let jemale Ibuprofen ali Naproxen. Druge študije so pokazale močno povišano raven citokinov (celični posredniki vnetja) v možganih oseb z degenerativnimi možganskimi motnjami. Z današnjo tehnologijo lahko vidimo celice, ki proizvajajo citokine v možganih oseb z Alzheimerjevo boleznijo.
 
V novejšem času se sliši tudi vedno več glasov o tem, kaj so prvi koraki v napačno smer oz prvi sprožilci kroničnega sistemskega vnetja. Gluten in prehrana  z visoko vsebnostjo škodljivih ogljikovih hidratov, ki imajo visok glikemični indeks in povzročajo nihanja sladkorja v krvi, sta visoko na lestvici sprožilcev vnetnih procesov. Pojavljajo se tudi  trditve, da je holesterol eden ključnih dejavnikov ohranjanja delujočih in zdravih možganov. Nove ugotovitve mnogi zavračajo kot neutemeljene in znanstveno nepodprte. V kolikšni meri je to opravičeno v kolikšni meri uradna znanost ščiti finančne interese prehrambene in farmacevtske industrije, je zaenkrat nejasno. Čas bo pokazal, ali je kaj v resnice v teh, trenutno kontrovernih pogledih.
 
Iz knjige Grain Brain, Davida Perlmutterja